pridni 
Animatorke smo naredile dva plakata s fotkami, še več smo jih polepili po stenah (župnik je izvedel naknadno ), si uredile animatorski kotiček tter poklicale našo tršico iz osnovne šole, če bi bila naša pevovodkinja. Malo smo tut že razmišljale, kdaj bodo naslednje duhovne vaje. Ker tele so pa čist razturale Mi mamo take fajn otroke
ker bom imela oktobra že indeks… In ne bo več zimskih počitnic.
Dan se je prav fino začel tam nekje ob desetih, pol enajstih po dvanajstih urah spanja. Za kosilo sem si skuhala fantastično omako iz šampinjonov (res je blo dobro) , ki je bila dobra še za večerjo…
Bila sem pridna, zapekla sem 35 CDjev s fotkami z duhovnih vaj… Prebirat sem začela Zločin in kazen… Pogovarjam se z soanimatorjem…
Hecno je to. So trenutki, ko ga res ne maram, pa vendar ga imam rada… Ista sva, zato verjetno ne klapa… Oba s total zgrešenimi starši, oba z ljubeznijo do otrok, ki jo pa izražava vsak na svoj način…
Komaj čakam, da pride vija nazaj. Blog je za en drek Vija je tak fajn intimna.
… pravo pot.
Pa smo nazaj. 25 birmancev in 10 animatorjev. Bili smo v Kančevcih v Prekmurju. In imeli smo se prekrasno. Bilo je to prvič za njih in po analizi njihovih odgovorov smo se odrezali odlično (pravzaprav z oceno 4,6).
Prvi dan smo bili malenkost strogi vsi, drugi dan samo še jaz Nekdo mora bit. Ta teorija se je na koncu potrdila. Animatorji smo bili pisana druščina, od Primorca, do ene napol Ljubljančanke. In pa Štajerci. Nekateri so se videli prvič, pa so svojo nalogo vseeno izpeljali odlično.
V nedeljo smo se bolj kot ne spoznavali, v ponedeljek pa zganjali norčije na nogometnem igrišču, zvečer pa smo imeli spoved in mašo.
Kakšen mir in spokoj
Ena birmanka se mi je zadnji dan tudi izpovedala. In zjokala. Povedala mi je vse, kaj jo doživela, kakoso jo duhovne vaje spremenile.
Suma sumarum? Naš cvilj je bil torej dosežen. Bravo mi in bravo On. Skupaj zmoremo.
obožujem.
Zunaj prekrasno sonce (sicer je mrzlo, ampak saj je februar ), nebo brez oblačka, prekrasna pokrajina, ki jo zrem skoz okno, soba pospravljena, na wmp pa Adi Smolar. Kaj hočem lepšega?
… bom pa pisala tukaj. Če bo kdo od vajencev naletel na tole pisarijo, ne bo težko ugotoviti, kdo jo ustvarja, če pa,. bralec, nimaš pojma, o čem govorim, pa tudi ni treba
Bila v Ljubljani, upala, da srečam Lubo, pa ni ratalo. Jebatga, faks in te zadeve,. Srečala pa sem, nasprotno, Midlla (lepo te je bilo videt).
Huh, zdaj bi jaz naj načeloma vedla, kaj naj grem študirat. Ampak po pravici, še bolj sem zmedena
Težko je, kakorkoli obrnemo, v Sloveniji najti tri ljudi, s katerimi bi šel človek na čaj, tukaj niti ni toliko všečnih ljudi – seveda, če odvzamemo kriterije, ampak jaz se na nivo želim-si-Nino-Osenar niti ne spuščam. Govorim o intelektualcih, tistih z malo več soli na glavi, o tistih, s katerimi se da pogovarjat – ki me, priznam, v marsičem presežejo. Ampak nekoč bi pa morda šlo. Vsaj za kak čaj:
1.) Jure Ivanušič
Car na celi črti. Zakaj? Drama, šansoni, improvizacija, Mozart. Nikoli mu ne zmanjka, vedno ima kaj v rokavu. Skupaj z Vito Mavrič sta častitljiv duet, priklonim se mu.
2.) Edward Clug
Čudežni deček 21. stoletja želi osvojiti svet, pride pa v Slovenijo. Ne ve, če mu bo to vmesna postaja ali samo odskočna deska, ampak on ostane tu. Ostane zvest Mariboru, njegovi publiki, ki ga ima vedno raje in samemu sebi. Dela projekte, navdušuje. In ostaja v Sloveniji. S srcem pri nas, čeprav mu privoščim, da se napoti po stopinjah Tomaža Pandurja. Naj gre in se vrne kot še večji zmagovalec. Za nas je naredil dovolj, sami ga tako ali tako nočemo ne znamo tržiti.
3.) Jure Godler
Ve da je đek in tako se tudi obnaša, to je edino, kar mu zamerim. Pa vendar ga razumem. Slovencem je treba narediti krog, do koder lahko gredo.
Ptički na strehi že čivkajo in ko se bosta 24ur in RTVSLO spomnili, da lahko iz tega naredita pošteno zgodbo, bo tudi po poročilih, da je naš sistem doživel še en udarec.
Na državnem tekmovanju iz maternega jezika se je v spis prikradla kratka zgodba Vrata avtorja Janija Virka, ki je bila s strani Zavoda RS za šolstvo z dnem 8.1.2007 uradno umaknjena iz tekmovalnega dela.
Kdo bo odgovarjal?
Odgovorni se ne javljajo na telefon, nadzorni na posameznih izpostavah tekmovanja pa so se določali po lastni volji.
Na mariborski Pedagoški fakulteti so po lastni izbiri in nekredibilnem premisleku kar na lastno pest fotokopirali drugo kratko zgodbo, dijaki 3. in 4. letnikov pa so morali na nov tekst pisati nov esej po – starih navodilih.
Drugje, na primer, so dijake poslali domov.
Delanje na lastno pest nikoli ni bilo dobro, še manj dobro pa je norčevanje iz sistema.
Nekdo se je krepko pošalil (izbran avtor, Virk, je namreč, najbrž, tudi v sorodu z urednikom knjige, Virkom – naključje? Mislim da ne) in po slovenceljsko bo morda prišel skoz.
Tekmovanje so bo, baje, kar je tudi najbolj smotrno, razveljavilo.
Kdo bo potem nosil finančno breme? Kdo se bo moral zagovarjat?
(Če sploh pred kom, to je pa itak že drugo vprašanje).
Jaz pravim: MAFIJA
Ne vem zakaj je bilo sicer vredno odtrgati si dodaten čas, da preberem kozlarije, ampak hej – če smo ojštri, pa bodimo na podlagi.
Kunigunda Fafaljotka je frapirana, ranjena, prizadeta. Heeeej, heeeej, punca, med morske pse si šla plavat.
Najhuje je, ko ljudje, ki nimajo pojma, uporabljajo razne tujke – da, da, besede, ki jih akcentiramo (jao =)), ali pa, da preidemo na prakso, primer:
Jaz sem samorastnik; ne premaknem se, če nimam zagotovljene eksistence.
Eksistiraš, ljubica, že s tem, ko dihaš, eksistenca je slehernemu zagotovljena že ko se rodi, esenca je pač stvar posameznika.
Ljudje, sami iz sebe se delate norca, če pišete nekaj, o čemer nimate pojma, in če se nekam podate (v tem primeru v medije), pa ne znate plavat. če nimate pojma, kako se stvari lotit, pol ostante na bregu.
In res srčno upam, da te bodo tako zjebali, da si do konca življenja ne boš upala iz stanovanja! Vsak gobec kdaj zaboli…
Stric Siol, saj smo v demokratični državi, kjer lahko vsak pove svoje mnenje, ne?
